oaletni papir se je razširil šele v 19. stoletju. Pred tem so se naši predniki obrisali na različne načine. Toda kako so to počeli? Na to „ne tako neumno vprašanje“ odgovarjamo v današnji večerni izdaji.

Do prejšnjega stoletja so se naši stari starši in evropski sosedje rutinsko umivali s časopisi ali katalogi. In gorje vsakomur, ki je naletel na list sijajnega papirja.

Zelo različne metode od Rimljanov do Grkov

Vsako obdobje je imelo svojo metodo. Prvi znani primer toaletnega papirja sega v krščansko obdobje, natančneje v čas Rimljanov. Ti so izumili tersorium. To je bila palica, na vrhu katere je bila goba, ki so jo hranili v vedru s slano vodo ali kisom. Skratka, to je bil prednik metle.

Grki so preprosto uporabljali roke ali kamenčke, bolj elegantni pa so še vedno uporabljali liste pora.

V srednjem veku umetnost brisanja očitno ni bila prednostna naloga. S tem se niso ukvarjali, ampak so preprosto vzeli, kar jim je bilo pri roki. Seno, drevesno listje ali – kar je še bolj nenavadno – kotiček srajce.

Čipkasti robčki grofice du Barry

Najbogatejši ljudje v 16. stoletju so uporabljali oakum, vlaknato tkanino iz konoplje in lanu. Uporabljala sta se tudi žamet in saten, ki sta slovela po svoji mehkobi. Čipkasti robčki grofice du Barry so znani še danes. Toda zakaj nismo prej pomislili na papir?

Takrat je bil papir redko in predvsem zelo drago blago, rezervirano za knjige in pisma. Za brisanje nog ga ni bilo mogoče zapraviti. Vendar so med izkopavanji v latrinah našli fragmente rokopisov. To odkritje kaže, da so se pisma po branju uporabljala tudi kot toaletni papir.

Prihod toaletnega papirja

Prve korake v smeri toaletnega papirja, kot ga poznamo danes, je leta 1857 naredil Američan Joseph Gayetty. Po njegovih stopinjah sta se zgledovala brata Scott, ki sta razvila koncept in na zvitek namestila ločljive liste toaletnega papirja. Ta inovacija, ki je bila bolj praktična in higienična kot časopis, se je v celoti uveljavila s prihodom vodovodnih stranišč.